Sprašuje in vrta: Rok Ramšak
Bi rekli, da ste zaposlen človek?
Še preveč. Jaz se tukaj po navadi spomnim Virilia in njegove dromologije; živimo pač v nekih hektičnih časih in pogosto se sprašujem, kje je smisel v tem. Ogromno je nekih zadev, hitimo, vse je treba narediti včeraj, čeprav bi bilo verjetno bolje, da naredimo pojutrišnjem.
Kako hodite v službo?
Živim v Mariboru in sem edini slovenski prostorski sociolog, ki se je selil po Sloveniji. Do nekaj let nazaj sem se vozil z avtom, potem sem pa avto prodal, ker je bilo preveč nesreč in sem rekel, da s temi norci nočem bit na cesti, ker odgovarjam za preveč otrok. Vozim se z vlaki, to smo izumirajoča populacija, je pa seveda najbolj udobna vožnja. Lahko tudi opazuješ svet, bereš knjige, refleksija, itd.
Vedno nosite fotoaparat s sabo? (na mizi je usnjen etui)
Nekaj časa ga nisem, ampak zdaj sem ga zopet začel, skoraj vedno. Malo so časi taki, malo pa se mi zdi, da moramo iz Fdv-ja, kjer prevladujejo Powerpointi, všečnost in wellness, iti nazaj na ulice, opazovat, poslušat in reflektirat. Skratka, teorija v praksi, teorija na cesti.
Ste že pekli hobotnico?
Nisem še pekel hobotnice, razen v Mariboru.
Veliko berete?
Berem vedno več, delno tudi zaradi načina kako živim. V bistvu je moja osebna teza, da so slabi matematiki uničili družboslovje, ker so ga poskušali objektivizirat, preštet, popredalčkat. Grobo rečeno, več sociologije je danes v sodobnih skandinavskih kriminalkah kot na Fdv-ju.
Kaj bi moral prebrati vsak študent FDV-ja?
Če bi jaz lahko bil kurikularni diktator, ki bi vam kazal, kaj naj se bere v prvem letniku Fdv-ja, bi imeli Predsokratike, Kovačičeve Prišleke, Thomasa Bernharda, Elfriede Jelinek. Za izbirne vsebine bi imeli sodobni slovenski kriminalni roman, skandinavske kriminalke, sodobno japonsko urbano prozo in pa recimo post kolonialne pisave in pa navsezadnje Svetlano Makarovič. To bi bil zame prvi letnik, brez statistike, brez metodologije.
Ste brali Hunterja S. Thompsona?
Ja, seveda. Neki moj kolega pravi, da sem jaz njegova kopija oz. klon, ampak bi se distanciral od tega. Ampak ja, »gonzo sociologija«, to bi potrebovali.
V kakšni vlogi ste se videli na protestih?
Kot akademik absolutno ne. Dejansko je »joke«, kako so me v Delu podpisali kot Mariborčana. Dal sem izjavo in ko me je na koncu novinarka vprašala, kako naj me podpišejo, sem bil zelo proti, da me podpišejo kot doktor, saj je v Sloveniji čisto preveč ljudi z doktoratom znanosti, ki imajo patološki egotrip. Ob tem pa sem bil takrat tudi zelo jezen nad odnosom FDV-ja, zlasti vodstva, do mlajših kolegov, zlasti asistentk in asistentov, zato sem rekel, da tudi FDV-ja nočem v podpisu. Tako sem končno postal Mariborčan. Lepo.
Kako to, da se ukvarjate s toliko različnimi stvarmi?
Ogromno stvari me zanima. Šolski sistem je na primer defektno obrnjen proti vam, ker vam ne daje možnosti za kreativnost in tudi proti nam, ker moraš začeti predavat in potem je glavni problem narediti spremembo, recimo izbirnega predmeta, imena izbirnega predmeta. Mislim, da tako rigidnega pravno formalnega šolskega sistema, ne vem, če imajo še kje. To je en odgovor. Na osebni ravni bi sam sebe opredeljeval vedno bolj kot sociologa minornega. Zanimajo me minorne, vsakdanje, profane, mogoče komu tudi neumne reči. Zato sem se ukvarjal z lomofotografijo, ki je tudi moj hobi, zato se v zadnjem času več ukvarjam z burekom, kar se vidi na mojem trebuhu. Ker je burek idealni prazen znak v katerega se v Sloveniji vpisujejo orientalistični diskurzi nestrpnosti. Nisem tak osamljen primer na FDV-ju, smo pa osamljena manjšina znotraj te pozitivističnosti FDV-ja in znotraj te katedralne zazidanosti. Od vseh teh protestov kar bi rabil FDV, bi verjetno rabil študij kritične reflektivne teorije družbe, ki bi to omogočala. Po drugi strani je pa naš raziskovalni sistem tako na dnu, da se take vsebine lahko privošči samo kot nek hobi. In zdi se mi prav, da tisto najboljše kar lahko od sebe dam, prevajam tudi do študentov. Enim je to všeč, drugim ne; enim grem na jetra, ker ne predavam več s Powerpointi. Zdi se mi, da se je transformacija FDV-ja v slabšo šolo začela, ko so določeni vodilni na FDV-ju začeli govoriti o študentkah/ih kot o “naših otročičkih”. Ta defekt je vsebovan že v osnovni šoli, gimnaziji. Naš izobraževalni sistem pozitivno vrednoti pridnost, ne pa radovednost in to je ključni problem. Sem radovedni človek in zato to počnem.
Ste pivoljub?
Bom rekel, da do 40 leta nisem bil, ampak potem dojameš, da je življenje sladko in da potrebuješ nekaj grenkega. Zadnja štiri leta sem znanstveno koordiniral en veliki Evropski projekt, kar pomeni da sem moral hodit v Bruselj. Parterji pri projektu so bili iz Genta in od takrat sem zaprisežen ljubitelj dobrega piva, še zlasti Trapistov. Zelo me veseli, da se ta scena v Sloveniji nekako odpira, je nekaj dobrih trgovin, je nekaj dobrih lokalov; ampak bi rekel, da če že malo gledate v Belgijo, dejte se tudi pri cenah vesti tako kot se Belgijci.
Se bi definirali kot »Techno-frik«?
Ma ne, to sem bil mogoče leta nazaj. Premalo zaslužim, da bi bil v takšni meri hipster, kot FDV-jevski kulturologi. Delam pa na tem.
Ste kdaj igrali računalniške igrice?
Ja, ampak že zelo dolgo nazaj na spectrum-u. V kameni dobi, potem pa ne več pretirano.
David Lynch vs. Stanley Kubrick
Blade runner. (režiser Ridley Scott)
Uporabljate instagram?
Ne. Moram reči, da mi pristop Light-rooma ni blizu. Tukaj sem starosvetni človek. Z lomografijo se zadnje čase ne ukvarjam več toliko, ker mi zmanjkuje časa. Edino kar si dovolim je, da malce popravim horizont, ker se mi že malo roke tresejo.
Ste poskusili kdaj sami razvijat filme?
Leta in leta nazaj, ko sem bil mulček. Črno-bele.
Kaj ste poslušali v študentski letih?
Nekaj časa sem poslušal klasiko, sočasno s tem nekaj, kar se je imenovala alternativna godba, D.E.F, Pixies, Smithse… Eklektika proti koncu študija. Zadnje čase zelo malo poslušam, me pa dejansko najbolj navdušujejo dobre in spoštljive interpretacije Etno zakladnic. V nedeljo sem bil na krasnem koncertu v Mariboru; Vlatko Stefanovski in Vasko Atanasovski, dva genialca. Koncert mi je bil tudi všeč, ker za razliko od številnega epikaja, so povabil tudi upokojence, zapornike, skratka navadno rajo, ki je dokazala, da če je to neka interpretacije brez blefa, brez pozerstva, da lahko tudi ljudstvo participira, ne samo na raketi pod kozolcem.
Kako gledate na šolstvo danes, kot vzgoja ali izobraževanje?
Šolstvo je žal pri nas retrogradno. Jaz se tu zelo strinjam z mojim najljubšim profesorjem na dodiplomski ravni, ki pa na žalost ne predava več na Fdvju; Janezom Strehovcem v njegovi analizi slovenske ideologije. Sklicuje se seveda na kalifornijsko ideologijo in pravi, da je slovenska ideologija nek presek, če že ne unija nekega čitalništva 19. stoletja plus nekega tehnološkega razvoja. To pomeni; naše vzgojno izobraževalne ustanove so žal pretirano vzgojne, kar je sedaj tudi odziv Janeza Janše (za nasilje ste krivi vi, vsi v šolstvu). Nek idealni tip šolstva, kot si ga zamišljam, je nekje med finskim modelom in modelom, ki ga je opisal meni najljubši Mariborčan Marko Zorko (Avstralija, Nova Zelandija). Skratka omogočat rodne pogoje za vznik kreativnosti v vseh možnih oblikah. Tudi če Taylorizem malo obrnemo na glavo in ga beremo malo drugače. Taylor je v grobem rekel tudi to, da nihče ni toliko lev, da v nečem mogoče ni najboljši. Torej omogočiti pogoje in skozi neka tutorstva najti nekaj, kar ljudi veseli. Če zaključim moj pogled, je neka kombinacija Gramscijevega pogleda na intelektualce pa Senetevega pogleda na mojstrstvo.
Recimo, da raziskujete neko subkulturo, kak pristop se vam zdi primernejši? Z udeležbo ali mogoče kot nepristranski opazovalec?
Meta pristop je ta, da se dobro podučiš o zadevah. Druga zadeva je dobro, jaz se vedno šalim, da bi ko ljudje doktorirajo, bi jih bilo potrebno pustit, da gredo za leto, dve, krave past. Ko pridejo nazaj pa vidimo, ali so sposobni met avtorefleksijo do lastnega dela. To se mi zdi problem Slovenske akademske scene: Najprej se moraš znati pošaliti iz samega sebe, se resno jemat tam, kjer je to potrebno, ampak prvo bit kritičen do samega sebe, potem šele lahko težiš in priočuješ nekaj drugega. Ampak seveda, raziskovanje s soudeležbo zahteva nek napor in v tej družbi ni razumevanja za to. Nekdo bi rekel, da mogoče nismo toliko bogata družba (lahko bi bili), da nam dajejo to možnost.
Nekaj časa sem imel kontakt z nekim doktorski študentom iz antropologije iz Manchestra, ki je šel raziskovati, kako se uvaja internet na Madžarskem podeželju, kot del njegovega doktorata, plačano dve letno terensko delo. Prvo leto se je učil madžarščino, sodeloval z mrežo TLH. Drugo leto je šel raziskovat. To so recimo moje mokre sanje. Ena raziskava, ki bi jo zelo rad, če bi jo kdo hotel plačat je: »Vloga traktorja v spolnih fantazijah Slovenskih kmečkih fantov starejših od 40 let«. Zakaj? Ker sem imel leta nazaj na tečaju angleščine dobrega prijatelja Igorja iz Davče, ki je razlagal, da znori, če na dva meseca ne pobegne od tam, ker se ljudje non-stop pogovarjajo o traktorjih. Poleg tega je bil pri leti izbor lepotice slovenskega podeželja, kjer so jih vse slikali na traktorjih. To se mi res zdi takšna nujna raziskovalna tema, ampak malo se bojim, da mi tega nebi sofinancirala niti Slovenija, niti Evropa.
Je raziskovalcem težko dobiti finance za delo?
Finance je vedno težko dobiti. Ogromno zadev se da delati z minimalnimi, skoraj nikakršnimi sredstvi. Še težje je dobiti dobra in iskrena prijateljstva.
Bi lahko internet transformiral način vladanja?
Če odgovorim malce bolj resno, tukaj je neko vprašanje: do katere mere je možna neposredna demokracija in kje je obseg števil tako velik, da moramo imeti nek delegatski sistem. Na ravni mikro svetov.
Ne predstavljam si, da bi vsak drug dan imeli e-referendum. Ne želim si tega, seveda rabimo očiščenje in pomlajenje, ampak rabimo tudi zaupanje v delegatski sistem, če se tako izrazim. Akademski populizmi v zadnjem času, sploh pobuda, kjer se bil tudi jaz zraven, kjer so vsi tulil, da dejmo zmanjšati št. poslancev, gor dol. Ne, dajmo jih na 99, ker je lepo število, da se še bolj sliši teritorialna oblast. Sem pa absolutno proti temu, da so župani poleg tega še kar koli drugega kot župani.
Veliko ljudi, ki so sodelovali na protestih ni bilo deležnih akademske izobrazbe. Bi bilo potrebno poenostaviti govor?
Tukaj je malo nevarna dilema. Ravno moja izkušnja z mariborsko vstajo, ko ti potisnejo mikrofon v roke in če imaš malo soli v glavi, kaže, da je zelo lahko množico vodit. Ampak ko ti šest, sedem tisoč glava množica začne tulit nazaj, če ti takrat ne klikne avtorefleksija; mislim da se takšni ljudje, ki jim nikoli ne klikne ne bi smeli ukvarjat s politiko. Takšnih, ki jim klikne je v Sloveniji le za en avtobus. Preveč poenostavljanja dejansko zdrkne v nek populizem. To smo imeli tudi s Kanglerjem v Mariboru. Za razliko od slovenskih politikov ne podcenjujem množice, ljudstva; ljudstvo ni neumno, ni drhal, je pa problem razumet ljudstvo. Mislim, da se z ljudstvom da spoštljivo pogovarjat, še prej ga je pa treba poslušat.
Lahko kriza prinese kaj dobrega?
Bertolt Brecht je rekel, da kapitalizem ne bo umrl, moramo ga ubiti – to bi bil kratek odgovor. Kapitalizmu malo zmanjkuje prostora za njegovo teritorialno širjenje, ki ga potrebuje. Po eni strani imate zgodbe Američanov, da bomo šli na Mars, da bomo širili teritorij in iskali rude, po drugi strani pa se je obrnil navznoter. Mi postajamo kolonije Evrope in naši lakaji politične elite so neki lovci tujih krajev, ki bi nas kmete premetavali in nas rezali kot klobaso. Na nas je, da kaj naredimo. V zadnjih dneh sem večkrat rekel, da aktivna demokracija ni popoldanska obrt ali pa fuš, je resna stvar in če se je resno ne lotimo, bomo ves čas v nekih takih situacijah.
Razlika med protesti in uporom?
Težko. Verjetno se moraš najprej upreti v sebi. Npr. kar se je zgodilo pri nas, od tistega lajkanja rečeš res mam »poln kufer« in začneš protestirat.
Vas je strah, da nam ne gre dovolj slabo, da bi bili pripravljeni na resen upor in povezovanje?
To je zelo jasno vidno v akademski sferi. Razen redkih izjem moram žal reči, da starejši ljudje, gospodje, profesorji; čeprav jih seveda kot sociolog razumem, da si hočejo ohranit neko komoditeto, ampak se preveč mlačno lotevajo teh zadev. Človek bi lahko postavil diagnozo, da smo na neki kapitalistični konjunkturi lepo zdrsnil v potrošniško družbo. Kupili smo si nove obleke, Applove izdelke, nove avtomobile, najeli kredite v Švici; zdaj pa se prebujamo in smo malo mačkasti in moramo priti k sebi.
Je Slovenija socialna država?
Po ustavi je Slovenija socialna država. Tisti, ki pa je nepokreten in je imel zato 70€ dodatka, pa v sled tega mu hoče zdaj država dat »plombo« na nepremičnino. Slovenija je čudna država pri tem, da je socialna, ki se mora odločiti, ali se bomo prilagajali vedno novim standardom Nata (vem da to obramboslovcem ne bo všeč), ali pa si postavimo neke nove standarde. Patria vs. skupno dobro.
Bi mogoče zmanjšali plače poslancev in jih izenačili z minimalno plačo ali višino socialne pomoči.
Meni je blizu model Mondragon-a. Kolikor jaz vem je tam razmerje plač 1:5. Čeprav… Gadafi je nekoč imel idejo da bi to ukinili. Jaz bi bil za ne-monetarno družbo, če bi to bilo mogoče.
Pa smo že pripravljeni odpreti diskurz v to smer?
Ah seveda. Če ne govorimo, ne pride v jezik, ne pride v refleksijo. Živimo v vizualni družbi, ampak stigmatiziramo še vedno z besedami.
Kaj je težje: Otroci, predavanja ali mehka revolucija?
Po eni strani najtežji je otrok v meni, po drugi strani pa ko umre otrok v meni, sem zombi. To bi bil odgovor.
Praktični nasvet, da ne bodo rekli, da nas niste nič naučili.
Pojdite v Belgijo raziskovat pivo, vprašajte omo za kak nasvet in ga prinesite (še vedno iščem recept za idealno joto), obvezno pojdite v Istanbul na kajmak iz mleka samic bivolov, poskušajte narediti lazanjo z vsaj pol deci dobrega portovca. Čuvajte se, imejte se radi.
SocioKlub. 